About Tobacco
Rastlina tobak spada v družino Solanaceae, kamor spadajo tudi krompir, jajčevec, paradižnik in paprika. Ta enoletnica – ali včasih večletnica – ima ravno steblo, visoko 1 do 3 metre, in eliptične ali suličaste liste, ki vsebujejo mineralne soli, sladkorje, beljakovine, smole, aromatične esence, hlapne spojine in nikotin. Rastlina daje privlačne cvetove v obliki storža, plod pa je kapsula z drobnimi rjavimi semeni okrogle ali elipsaste oblike, ki v običajnih okoljskih pogojih ostanejo vitalna od 4 do 5 let. Od 16. stoletja dalje se je rastlina tobak hitro širila iz Amerike po vsem svetu in se zaradi odličnih sposobnosti prilagajanja na različna okolja razvila v različne sorte. Danes tobak gojijo v približno sto državah, večina teh držav so države v razvoju. Celine, kjer je pridelovanje tobaka najbolj razširjeno, so Azija (zlasti na Kitajskem, v Indiji in Turčiji) in Amerika (v ZDA in Braziliji), rastlino pa gojijo tudi v Evropi (v Italiji, Grčiji, Bolgariji, na Poljskem in v Rusiji), Afriki (v Zimbabveju in Malaviju) ter Oceaniji (v Avstralija in na Novi Zelandiji).
Na vsakem območju raste tobak z različnimi lastnostmi, saj nanj močno vplivata podnebje in prst.
Zgodovina tobaka
Tobak je v Evropo prišel šele po odkritju Amerike, ameriška domorodna ljudstva pa so ga za obredne namene uporabljala že davno pred tem.
Več o tem
Ljudje kadijo tobak že od antičnih časov. V obdobju pred Krištofom Kolumbom je bilo kajenje tobaka močno zakoreninjen del običajev ter kulturnih in verskih obredov vseh domorodnih etničnih skupin. Ko je Krištof Kolumb s svojo posadko leta 1492 pristal na otoku San Salvador, so opazili, da je veliko domačinov v rokah držalo nekakšno paličico, prižgano na enem koncu, in vdihovalo dim z drugega konca. V 16. stoletju se je tobak iz Novega sveta razširil v Evropo. Skoraj zagotovo so ga prvič začeli gojiti na kraljevih vrtovih v Lizboni leta 1558, okrog leta 1560 pa je francoski veleposlanik Jean Nicot poslal semena s Portugalske v Francijo.
Sprva je bila ta nova »ameriška trava« v domeni farmacevtov in se je uporabljala predvsem v zdravstvene namene, saj naj bi tobak zdravil številne bolezni. Uporabljali so ga za zdravljenje kuge, čirov na želodcu in pljučnih okužb. Verjeli so, da prekajevanje ran zavira širjenje okužbe in da je tobak čudežno zdravilo za zobno gnilobo.
V 17. stoletju je sloves tobaka kot zdravilne rastline postopoma upadel in začeli so ga uporabljati za zabavo. Način uživanja tobaka se je razlikoval glede na družbeni status: vojaki so ga žvečili, častniki so ga kadili v pipah, aristokrati pa so njegove arome vonjali tako, da so si ga pridržali pred nosnicami. V 18. stoletju je moral imeti vsak moški iz srednjega razreda, ki je želel postati pravi gospod, razvit okus za tobak, fino izdelane škatlice za njuhanec pa so postale statusni simbol tega obdobja.
V prvi polovici 19. stoletja so cigare, ki so jih sprva kadili samo Španci, postale izjemno modne v salonih po Evropi.
V tem stoletju se je razširilo tudi kajenje cigaret, ki je v Evropi postalo vedno bolj priljubljeno po koncu krimske vojne, ko so se vojaki vračali domov z majhnimi papirnatimi zvitki, napolnjenimi s tobakom. Na začetku so cigarete izdelovali ročno. Šele leta 1880 so v Združenih državah začeli uporabljati prvi mehanski stroj za zvijanje cigaret.
Glavne vrste tobaka
Obstaja več sort tobaka, ki se razlikujejo glede na lastnosti, podnebje, ki ga rastlina potrebuje za rast, in način obdelave listov po obiranju.
Več o tem
Tri najpogostejše vrste tobaka so Burley, viržinski in orientalski tobak.
VIRŽINSKI TOBAK
Viržinski tobak je svoje ime dobil po ameriški zvezni državi, kjer so ga Britanci prvič začeli gojiti leta 1612. Spada v skupino tobaka, ki ga sušijo s tokom vročega zraka. Ta vrsta je zelo priljubljena zaradi blagega, nežnega in aromatičnega okusa ter odličnih lastnosti zgorevanja. Gojijo ga po vsem svetu: v Severni Ameriki (Virginija, Severna in Južna Karolina, Georgia, Florida in Alabama), Južni Ameriki (Argentina in Brazilija), Afriki (Južna Afrika, Zimbabve, Malavi, Tanzanija in Zambija), Aziji (Indija, Pakistan, Filipini, Južna Koreja, Tajska, Japonska in predvsem Kitajska), Oceaniji (Avstralija in Nova Zelandija) in Evropi (Vzhodna Evropa, Grčija in Italija).
TOBAK BURLEY
Tobak Burley je temnejši od drugih sort, ker je sušen na zraku. Listi se sušijo na prostem, dokler se ne obarvajo v svetlo do temno rjavo barvo. Okus je podoben okusu cigare. Proizvajajo ga predvsem v ZDA, gojijo pa ga tudi v Evropi, Aziji, Afriki ter Srednji in Južni Ameriki.
ORIENTALSKE SORTE
Listi vseh orientalskih sort tobaka se sušijo na soncu. Običajno so manjši in zlatorumene barve, lahko pa so tudi temnejše rumenozelene pa vse do rjave barve. Te izjemno aromatične sorte gojijo predvsem na obalnih območjih vzhodnega Sredozemlja ter Egejskega, Marmarskega in Črnega morja.
Predpisi
Menimo, da morajo za tobačni sektor veljati predpisi in standardi, ki lahko zaščitijo potrošnike in hkrati uskladijo različne interese vpletenih deležnikov.
Več o tem
Več sto tisoč kmetov goji tobak, tobačna industrija pa zagotavlja milijone delovnih mest. Tobačni izdelki so najbolj obdavčen potrošni izdelek, zato predstavljajo pomemben vir dohodka za vse države. Kljub razširjenemu zavedanju o zdravstvenih tveganjih, povezanih z uživanjem tobaka, danes kadi približno milijarda ljudi po vsem svetu.
Glede na zgoraj navedena dejstva se zdi malo verjetno, da bi prišlo do prepovedi tobaka, čeprav ima velik del javnosti proizvodnjo in prodajo tobačnih izdelkov za resno težavo.
K vprašanju tobaka je treba pristopiti objektivno. Menimo, da morajo proizvajalci tobaka poslovati odgovorno, vlade pa si morajo prizadevati za sprejetje uravnoteženega regulativnega okvira, ki bo upošteval potrebe vseh vpletenih deležnikov: zdravstvenih organov, gospodarskih ministrstev, kmetov, proizvajalcev tobaka, potrošnikov in nekadilcev. Treba je vzpostaviti politiko preprečevanja in odvračanja od kajenja, in sicer s skrbno usmerjenimi kampanjami, ki nagovarjajo osnovnošolske otroke in mladostnike, z nudenjem podporne terapije tistim, ki želijo prenehati kaditi, ter z bolj podrobnimi in preglednimi informacijami o izdelkih na trgu. Zelo pomembno je, da upoštevamo tudi morebitne učinke preveč omejevalnih predpisov, ki bi lahko prispevali k rasti črnega trga in prodaje ponarejenih ali nezakonito uvoženih tobačnih izdelkov. Ne sme se zanemariti tveganj, povezanih z naraščajočim nezakonitim trgom. Ta ne vključujejo samo zmanjšanja davčnih prihodkov, ampak gre predvsem za tveganja glede varnosti potrošnikov, saj bi prišlo do zmanjšanja strogega nadzora, ki ga nad svojimi izdelki izvajajo podjetja, ki poslujejo na zakonitem trgu.